Samostalnik »vera« se nam zdi samoumeven, saj ga hitro povezujemo bodisi z vsebino nauka (vstajenje) ali z načinom verovanja (odnos ljubezni in zaupanja). Ta samostalnik (hebr.: ʼěmûnâ; gr.: pístis) pa ima v Svetem pismu široko polje pomenov: »trdnost«, »gotovost«, »zvestoba«, »iskrenost«, »verodostojnost« in ne nazadnje »resnica« (hebr.: emet; gr.: alētheia). Najlepši simbolni izraz te »trdnosti« predstavljata vzdignjeni Mojzesovi roki ob bitki z Amalekom (2 Mz 17,12). Človek lahko svojo »trdnost, gotovost« gradi na odnosu z Bogom in v odnosu s sočlovekom. Bistven je seveda prvi odnos, saj Bog kot edini nosilec »trdnosti«, »resničnosti«, »zvestobe« in »pravičnosti« (5 Mz 32,4) pomeni merilo ter povračilo človekove zvestobe (1 Sam 26,23). Človek pa se vedno znova kaže kot nestanovitnega, nezvestega, krivičnega in ne nazadnje končnega (Jer 5,1). Prav zato človek ne more dati trdnosti svojemu življenju, temveč v veri išče »gotovost« svojega življenja v odnosu z Bogom. Tako sledi Abrah...