V nemiren svet vstopamo, v objem hitrosti, gluhote in slepote. V naročje površnosti in hoje mimo drugega. Vidimo poteze in oblike, ne čutimo pa src in barv, ki gradijo posameznike, družine in skupnosti. Ta svet, še bolj pa naša dejanja, oblikujemo po nareku in podobi v privid in nesmisel opitih znanilcev lažne preteklosti, prazne sedanjosti in zaskrbljene prihodnosti. Tako zaskrbljene, da ne utegne živeti, darovati in ljubiti.

A glej, na drugi strani poti se nemir nemočno umika bogati tihoti in rodovitnosti veselja. Življenje skriva nesluteno moč. V naročju sprejemanja kliče in prikliče svetlobo, radost v svetu, upanje v družinah in nasmeh stvarstva. Upanje se ni izgubilo. Nosimo ga v jutrih in nočeh, nosimo ga v naših najboljših dneh. Nosimo ga, ko se odločimo, da je treba nastaviti svoja široka ramena in upogniti svoje telo, da bo lahko znova zravnano stopilo v upajoče, sodelujoče, pričevalsko in svetniško življenje. Po malem moramo biti vsi svetniki. V majhnih stvareh, n...