Stari kmečki vozovi mi silijo v spomin in kolovozi. Skoraj vedno se je voz zelo majavo utiril v kolesnice. Naprej je teklo gladko ali pa ne.

Tako nekako razumem utirjanje v novo koledarsko leto. Toda zdaj gre na tem svetu vse z veliko naglico in staro je brž pozabljeno. Saj komaj še vemo, kaj smo si želeli; tako in tako kaj dalj od formalnih voščil komaj da znamo poleteti. Zato premišljam, kako bomo z vozom vsakdanjosti to leto drdrali po koloteku svoje povprečnosti.

Ali bi kazalo za nasvet pogledati v kak vademekum, v priročni vodnik? Na primer v Biblijo, ko smo se znašli ravno ob nedelji Svetega pisma. Ponudi se mi Pismo Korinčanom.

Pavel, apostol narodov, nas v njem nazorno pouči glede telesa in njegovih delov. Prav do Kristusa in Cerkve nas pripelje. Da kakor so udje povezani med seboj v eno telo, tako smo vsi različni, toda v Kristusu smo eno. Cerkev ima različne službe za nas, nismo pa kar vsi apostoli, preroki in učitelji. Telesni udje se med seboj...