Ni bil brez dvomov, ni mu bilo vse jasno in že vnaprej vse znano. Jezus ni bil, kakor si morda večkrat napačno predstavljamo, nekakšen robot, ki bi slepo izvrševal ukaze Najvišjega, čeprav svojega Očeta. Ni bil pahnjen v svoje poslanstvo. Nikakor, kakor vsakdo je tudi on moral tehtati stvari, razmišljati, iskati, se spraševati, dvomiti, tudi on je imel pred seboj več različic svojega življenja. Tesar, kakor je morda upal Jožef (Mr 6,3), farizej, izkazal se je na izpitu pri dvanajstih letih (Lk 2,47), morda še kaka druga, neznana možnost. Seveda se mu je dozdevalo, kaj bi bilo prav narediti, droben glasek v prsih mu je govoril o tem, in če je povezal svoje sposobnosti in željo, tisti namig o lastnem poslanstvu, potem je tudi vedel – kam. Toda človek med tehtanjem išče še kak namig, do iskre nedvoumnosti mora priti. Prav tisto soboto, ki ni bila drugačna kakor prejšnje, je vendarle »našel mesto zase« (Lk 4,17). Posvetilo se mu je.

Ko je bral: »mazilil me je … poslal me je …«...