Nikoli ni prepozno, da uresničimo svoje dolgoletne želje

Večkrat se spomnim na gospo, ki sem jo srečala v neki družbi. Potem ko sva se malo bolj spoznali, mi je navdušeno pripovedovala, kako zelo se veseli, da se bo sedaj začela učiti igrati citre. Za mladega človeka to ne bi bilo nič posebnega, ta gospa pa se približuje sedemdesetemu letu. Vse življenje si je želela igrati citre, pa do sedaj to ni bilo mogoče. Ko je bila še otrok, so bili doma zelo revni in si kaj takega seveda niso mogli privoščiti. Potem se je poročila in vzgajala otroke, zraven pa še hodila v službo. Takoj po upokojitvi se je zelo intenzivno ukvarjala z vnuki in tako pomagala hčerkama, da sta s svojima družinama zmogli vsa bremena. Zdaj so vnuki zrasli in si je s svojo sicer skromno pokojnino lahko kupila citre in se z neko gospo dogovorila, da jo bo učila. Tega se zelo, zelo veseli in komaj čaka, da bosta začeli.

Lepo mi je bilo poslušati gospo, ki je s takšnim navdušenjem vse to pripovedovala...