Pred kratkim je bil v Ljubljani posvet o pomenu in vlogi umetnostne kritike, naslovljen z zvenečimi Baudelairovimi besedami: Kritika, rojena iz maternice umetnosti. Nisem ga spremljal, sem pa prisluhnil dolgi radijski reportaži, v kateri so se pustili eminentnim udeležencem na široko razgovoriti. Vodilni motivi njihovih izjav so bili, da prostor poglobljene, resne in različne refleksije umetnosti izginja, čeprav je le-ta danes pomembnejša kot kadarkoli, seveda pa zahteva novo znanje in pristope. »Poglej no!« sem si rekel in prestavil pozornost v višjo prestavo: težko bi se namreč bolj strinjal s temi načelnimi ugotovitvami, kot tudi z mislijo, da je kritika nekakšna zavest o umetnosti, ki bi morala imeti važno vlogo v sodobni družbi. Kar pa je sledilo me je ... razočaralo? Ne, žal niti ne morem reči tako, pač mi je potrdilo že staro, utrjeno prepričanje, da je s kritiko v resnici še precej huje, kot sama razglaša v javnosti. In da gre to v nemajhni meri na njen rovaš.
<...>