Spremljajo nas povsod: doma, v službi, na poti v šolo, pri bogoslužju. In kaj vse z njimi počnemo! Opisujemo, hvalimo, grajamo, se jezimo, se opravičimo, pozdravimo, se poslovimo … Nians, ki jih sporočamo, je neskončno. Vse so še kako odvisne od nas samih in naših sogovorcev, od poznavanja in znanja jezika, od različnih kulturnih okolij. Pa četudi se sporazumevamo v istem jeziku. Včasih se zatakne že pri sporazumevanju med najbližjimi, ki prihajajo iz različnih slovensko govorečih okolij. Eni pač kopljemo čompe, drugi repo, tretji hruške, vsi skupaj krompir. In imamo radi čokolatine ali zgolj čokoladne bonbone.

Moj iztekajoči se teden je minil v nenehnem izmenjavanju besed, bodisi zgolj v branju in poslušanju bodisi v neposrednem udejstvovanju v pogovoru. Zaradi mednarodne komisije je bila večino časa delovni jezik angleščina, a delegacijo smo sestavljale štiri govorke povsem različnih maternih jezikov, slovenščine, nemščine, grščin...