Spomin, ki je zaprt samo v dinamiko posamičnega jaza in njegove narave, je v bistvu zgolj kronika. Takšen jaz močno zapečati vse, kar je storil velikega in pomembnega, precej bolj krhek pa je spomin na to, kar je dobrega prejel. In kar mu je kdo hudega storil, si jekleno zapomni. Jaz, ki je osredotočen na svojo samouveljavljajočo posamičnost, postavi žaromet na svojo zgodovino s svojo povsem selektivno lučjo. Človek se tako kaj hitro znajde v zacementirani ječi svojega bolnega spomina. Ivanov bi dejal, da tak spomin ni vreden človekovega dostojanstva, saj ga poniža v sužnost. In v taki sužnosti se lahko znajdejo tudi skupine, organizacije, inštitucije, celo narodi, in zaradi tega je sožitje težko, včasih tudi nemogoče.

Sveti Duh pa, nasprotno, iz nas dela občestvene osebe in naš spomin oživlja z bogoslužno ljubeznijo. Prav v tem je radikalna krščanska novost.

Sveti Duh je namreč Gospod občestva; Ljubezen Božje ljubezni. V naša srca vliva Očetovo ljubezen (Rim 5,5)...