Kako se čim bolje pripraviti na čas, ko bomo v pokoju

Iz svoje mladosti se spomnim sodelavke Lenčke, ki je kar naprej govorila, kako bo, ko bo šla končno v pokoj. Imela je veliko načrtov, zelo natančno si je izsanjala zlato prihodnost, ko ji ne bo treba hoditi v službo.

Pozneje, ko sem se sama približevala času upokojitve, sem začela razumeti njene sanje: toliko reči je v življenju nenarejenih, toliko želja neizpolnjenih, da se zlahka ujameš: ko bom šel v pokoj, bom imel čas za vse, za kar ga zdaj nimam.


Nobenega potem ne bo

Midva z možem sva na začetku najine poti načrtovala še huje. Ko sva se zvečer utrujena vozila z gradbišča v začasni dom mimo znane gostilne, kjer so kolegi vsak večer popravljali svet, delali načrte, kam bodo vandrali to leto, in prepevali stare pesmi, sva se tolažila: Zdaj nimava časa. Narediva dom, spraviva gor otroke, poskrbiva, da pridejo do poklicev, potem pa bo čas za naju: za potovanja, počitek in pesem. No,...