Včeraj popoldne sem se vračal iz loškega antikvariata (gospa Elena me vedno zelo prijazno sprejme) in pod nunsko cerkvijo sem že od daleč zagledal bradatega moškega, morda malce starejšega od mene, kako stoji pred kamnito nišo, v kateri je lep Marijin kip. (Tudi sam se večkrat ustavim pred njim, še posebej, ko grem učit moje drage šestarje. Mariji vedno izročim sebe in nje, da bi bili pri veroučni uri odprti ljubezni Svetega Duha.)

In ko sem se približal, sem razločno slišal počasno, glasno molitev zdravamarije … Moški – v srce se mi je hitro prikradla nalepka »čudak« – je stal pred kipom in glasno, ampak res glasno molil. Saj bi se samo na hitro odtihotapil mimo in si mislil svoje, zdi se mi, da je večina mimoidočih storila tako, a bi moral predrzno preslišati glas Svetega Duha v svojem srcu: »Ustavi se, moli z njim …« In sem se ustavil in se tiho pridružil njegovi glasni molitvi. In ko sem ga opazoval, sem ga vedno bolj občudoval … On je zares molil!!! Ni mu bilo mar, kaj...