Na prvi septembrski dan sva s sinom ždela v leseni fotografski preži sredi notranjskega gozda. Fotografirala sva družinico medvedov, samico z dvema letošnjima mladičema. S teleobjektivoma sva sledila kosmatincem in izbirala kadre. Samico posamič, samico skupaj z mladičema, mladiča posamič, kakor je pač naneslo, kajti živali so nama z gibanjem in spreminjanjem položajev dirigirale posnetke. Bilo je res doživeto, kajti biti v tako tesni družbi z največjo evropsko zverjo, ni od muh. Družina se je odmajala v gozd, midva pa upajoč na vnovičen obisk tiho čakala. Ko sva skoraj negibno slonela nad fotoaparati, sva šepetaje komentirala šoje, ki so pohajale po prizorišču in naju skrita v hiški iz desk niso zaznale. Napravila sva nekaj odličnih posnetkov teh barvitih predstavnic družine vran, ko so se nenadoma vznemirile in se jele glasno vreščeč spreletavati le borih pet ali šest...