Med drugo svetovno vojno, ko so možje odšli v vojno ali internacijo, so na Vrheh ostale le ženske in otroci. Takrat so ljudje molili in prosili, da bi se ti možje vrnili in bi vrhovskih vasi ne požgali. V ta namen so se zaobljubili, da bodo vsako leto 22. avgusta praznovali zaobljubljeni dan. To smo ohranili in vsako leto poskrbimo, da je v naši cerkvi na ta dan praznično. Letos pa je bilo še posebno lepo, saj smo obenem praznovali tudi biserno mašo našega rojaka Borisa Čibeja, ki je bil v tistih težkih vojnih časih ministrant v naši cerkvi. Čeprav je zlatomašnik Čibej takrat odšel s Tabra, se na Vrhe vedno rad vrača. Velikokrat smo ga lahko srečali na sprehodih po poljih, gozdovih, kjer je včasih kot otrok pasel živino. Tudi tokrat nam je v zahvalnem govoru ganjen pripovedoval spomine iz mladosti, ki so vezani na Vrhe in Vrhovce.