O življenju v dveh svetovih, kjer ima vsak svojo dimenzijo časa

Srečala sem znanca, ki se je pred nekaj dnevi vrnil s trekinga po Nepalu. Tam je bil s celo družino, z ženo in tremi osnovnošolskimi otroki. Življenje v Katmanduju, nekajmilijonskem glavnem mestu, je res težko in neprijazno. Neurejeno in z veliko revščine. Ko pa se potem odpraviš po deželi in prihajaš v vasi, ki so 4.000 ali 5.000 metrov visoko, je življenje čisto drugačno. Prideš v svet, ki ga mi sploh ne poznamo več. In srečanje s tem svetom da človeku veliko misliti.

V vaseh večinoma ni ne elektrike ne telefona. Zdravstvena oskrba je silno skromna. Otroke za silo naučijo pisati in brati. Ljudje, ki jih tam srečuješ, pa so zelo prijazni in pripravljeni pomagati, če je treba. Popotnike sprejemajo v svoje hiše, tako da nekaj malega sem in tja zaslužijo. Zelo prijazno jih pogostijo. Na njihov, preprost način. Tam ima čas čisto drugačno razsežnost. Nikomur se ne mudi. Pozimi, ko so dnevi kratki, hodijo z...