Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj (Lk 15,18).

V petnajstem poglavju Lukovega evangelija je predstavljena vsa nelogičnost Očetove ljubezni, ki ne prešteva, temveč gre preko starozaveznega sistema »vzrok – posledica, krivda – kazen«. Prav Sin nam je prišel razodet to milo obličje Boga, ki je Oče (Mt 6,9.18; Jn 5,36; 6,57) ter njegovo novo logiko – logiko ljubezni. On je tisti, ki posreduje življenje in se mu z usmiljeno skrbjo tudi zaveže. V etimologiji grške besede patér lahko zaslutimo pomen »zaščita, opora«. Že v sami besedi oče je tako nakazano skrito poslanstvo posredovanja življenja, hranjenja in varovanja le-tega. Toda Očeta je mogoče prepoznati le po Sinu, po katerem smo prejeli Duha, ki v nas kliče: »Aba, Oče!« (Rim 8,15; Gal 4,6) ter nas s tem sprejema v odnos med Očetom in Sinom. In če je poslanstvo Očeta, da rojeva in daje ljubezen, je poslanstvo nas otrok, da to ljubezen sprejmemo – v poslušnosti (prim. Jn 5,19; 6,57). Tega nas je naučil Sin, ki je bil pos...