Vse se je začelo na počitnicah ob morju. Na poti na plažo smo se z brati in sestro zapletli v burno debato. Med hojo po stopnicah navzdol smo govorili (spet skoraj vsi hkrati ;)), krilili z rokami … nismo pa zares gledali okrog sebe. Tako mi je šele na koncu stopnic šinila v glavo misel, da smo šli mimo mlade družinice. Da sta se očka in mamica trudila po stopnicah spraviti voziček z otročkom. In mi bi lahko pomagali, pa sploh nismo opazili stiske! Oziroma smo jo vsaj prepozno dojeli. Pozneje sem spet opazila isto družinico in videla, da je mamica (visoko) noseča! Kako mi je bilo šele potem hudo … »Priložnost zamujena ne vrne se nobena,« mi je odzvanjalo v glavi. Povsod drugod pa me je žrlo. Zamočila sem!

Čez nekaj dni smo se vozili po avtocesti in na drugi strani ograje, tik ob cesti, sem zagledala družinico, ki se ji je pokvaril avto. Poskušali so se skriti v...