Ko boste vsaj nekateri bralci dobili v roke to številko Družine, bo preteklo natanko sto šestdeset let od Slomškovega prenosa škofijskega sedeža iz koroškega Št. Andraža v štajerski Maribor. Ob pomembni obletnici sem se najprej spomnil svojega pokojnega očeta. Čeprav je bil velik občudovalec lika in dela Antona Martina Slomška, je bil prepričan, da je samo mučenec čisto pravi svetnik, kot je samo princesa, ki pod dvajsetimi žimnicami in dvajsetimi pernicami občuti zrno graha, čisto prava princesa.

Zato je v našem župnijskem listu vsako nedeljo najprej skočil k rubriki »svetnik tedna«. Če so se v njej znašli sv. Jurij, sv. Barbara, sv. Katarina ali sv. Boštjan, je bilo vse v redu. Nekoliko drugače pa je bilo, ko je na isti strani oče prebral kratek življenjepis kakega škofa, opata ali svete žene. Dobro, pri sv. Elizabeti iz Turingije so bila njena odrekanja navadno opisana dovolj plastično, da se nama je zdela čisto blizu mučenki, za povrh pa je dočakala komaj štiriindvajset...