Nekatere otroške molitve nam prikličejo nasmeh. Na primer tale večerna zahvala Bogu: »Hvala, ker se jutri nismo pljuvali in tepli in ščipali.« Molitev štiriletnice je prošnja, da bi jo Bog »jutri« varoval pred nasiljem vrstnikov, morda pa tudi pred lastnimi porednimi vzgibi, kdove. Svojevrstna pogruntavščina je tudi takale molitev očenaša: »pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se moja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji …« Bolj kot smo hčeri hiteli pojasnjevati, da pri molitvi ne gre za to, da bi se zgodila njena volja, temveč Božja volja, bolj začudeno nas je gledala. »Saj molim zato, da bi se zgodilo, kar prosim, zakaj bi drugače sploh molila.« Najbrž je še najbolj prav, da v svojih molitvah nismo daleč od otroške vere, a vendar je treba znati odstopiti od svojih želja, pričakovanj in scenarij jutrišnjega dne prepustiti Bogu.

Britanski Jud in rabin, filozof in cenjeni član lordske zbornice Jonathan Sacks v knjigi Veliko partnerstvo piše, da z molitvijo sestopamo s svoje...