Žuželka, ki je počivala na zelenem listu grma na gozdnem robu, je spominjala na kačjega pastirja. Nežna, svilnata krila so pokrivala dolg valjast zadek, velike sestavljene oči so se ji mavrično lesketale. Medtem ko sem jo fotografiral, se je vznemirila, iztegnila oba para prosojnih kril in v negotovem letu zibajoče odletela. Prav vesel sem bil nekaj fotografij, ki mi jih je uspelo narediti. Pred leti sem jo namreč v tej rubriki predstavil v njeni mladostni obliki. Kot plenilsko žival, ki na dnu peščenega lijaka, ki si ga izkoplje, preži na mravlje in druge majhne žuželke, ki padejo vanj. In ko se mravlja v peščeni pasti skuša rešiti po sipki steni iz lijaka, jo mali ropar obstreljuje s peskom, da nemočni plen končno omaga. Z nazobčanimi sesalnimi čeljustmi prebode žrtev in izpije njeno mehko vsebino. Njen roparski življenjski slog pa se nadaljuje naprej v odraslo dobo...