Oseben pogled na teden v Taizéju, vasici, ki obiskovalce vabi k edinosti

Komaj sem se vrnila v domovino, že slišim nostalgijo trkati na vrata. A prava merica Taizéja ne obstaja; nikoli ga ni dovolj, pravijo pa, da ga vseeno ne sme biti preveč. Dnevi so si med seboj skoraj enaki, hkrati pa jih ni mogoče zaužiti v vsej svoji raznolikosti. Različni pa smo si tudi navzoči, ki ne glede na razlike zmoremo ubrano peti kot eno. Kako je mogoče, da je kljub navideznim nesmislom vse v tem kraju v popolnem ravnovesju?

Teden v Taizéju sem doživela prvič in verjetno tudi zato toliko bolj intenzivno. Zame je bilo vse novo in imela sem občutek neverjetne sprejetosti v skupnost, ki jo je sestavljalo toliko ljudi, različnih drug od drugega. Skupaj smo preživeli teden, v katerega je vsak vložil svoj delež in z njim prispeval za skupno dobro.

Narobe je, če rečem, da se tam čas ustavi – ure še vedno tečejo in z njihovo pomočjo urniki še vedno izpolnjujejo svoje poslanstvo – zd...