Danes mora biti religija predvsem koristna človeku, njegovemu zdravju, njegovemu blagostanju. Religija, ki ne prispeva k človekovi tuzemski sreči, ni zanimiva in je lahko celo razumljena kot »sovraštvo do človeškega rodu«, kot je sloviti poganski zgodovinar Tacit označil krščanstvo.

Tudi katolištvo, ki prispeva k tuzemski sreči, je sprejeto s strani množic, povzdignjeno s strani politike in medijev. Vzemimo poletni župnijski oratorij za otroke in hojo po Jakobovi poti. Gre za dve izvorno resni religiozni dejavnosti, ki pa začuda doživljata veliko sprejetost s strani sodobnikov. Zakaj? Ker ugajata, ker koristita »zdravemu duhu v zdravem telesu« in ker nista »zateženi«, kot so običajno »zatežene« in institucionalno nadzirane verske reči.

V Cerkvi smo veseli, da je tako. Priljubljenost oratorija in Jakobove poti sta znamenji, mimo katerih ne moremo. Sporočata, da je človek še odprt za to, kar je pristno občestvenega in skrivnostno svetega; sporočata, naj verski hierar...