Poleti obožujem »zlato uro«, čas pred sončnim zahodom, ko vse lepo zasije v posebni svetlobi in dobi prelepo barvo. To pa je tudi čas, ko sem običajno polno zaposlena: vedno imam v naročju katerega od otrok, okrog mene je polno stvari, ki jih je treba vrniti na svoje mesto, treba je pomisliti na večerjo in na pravočasen odhod najmlajših v posteljo. Obenem pa se v meni oglasi cela vrsta hrepenenj: da bi užila zadnje žarke sonca, da bi malo posedela, da bi vzela v roke fotoaparat ali da bi zapisala misli, ki so se mi tisti dan podile po glavi. A čas teče, zlata ura mine in jaz se vedno znova vprašam, kakšen dan je za menoj, kaj sem tisti dan pomembnega naredila, ali je bil dan porabljen dobro.

Po Eriku Eriksonu približno po 35. letu nastopi razvojno obdobje, v katerem postane najpomembneje razrešiti notranji konflikt med tvorbenostjo in stagnacijo – med občutkom, da sem kot posameznik našel svoje poslanstvo, da s svojim delom in življenjem tvorno prispevam k boljšemu svetu, d...