Umetniška dela so pogosto lakmusov papir epohalnih premikov, ki jih s prostim očesom ne zaznamo. Tako npr. znano Dürerjevo delo Češčenje Svete Trojice (1511) kaže na usodne premike, do katerih je prišlo v našem teološkem izročilu. Na Dürerjevi upodobitvi je namreč Sveti Duh umaknjen na najvišji del slike; v ospredju, nam najbližji, je namreč križani Kristus, za njim pa Bog Oče.

Zanimivo, da je le slabo stoletje prej Masaccio v svoji upodobitvi Svete Trojice (1426–1428) še sledil teološki misli svetega Avguština in postavil Svetega Duha med Sina in Očeta. Za Avguština je Sveti Duh odnos med Očetom in Sinom, je Ljubezen Božje ljubezni. Na Vzhodu je Avguštinov sodobnik Bazilij Veliki še bolj jasno pokazal na veličino Svetega Duha, ko je poudaril, da je Sveti Duh kot Božja oseba Ljubezen in da je prav zato nam najbližji. Sveti Duh je tisti, ki nam omogoča sinovski odnos do Očeta in bratski odnos med nami. Tudi za sv. Atanazija je bil Sveti Duh nam ljudem na...