Kdor je stal kdaj pred znamenito Rembrandtovo sliko Vrnitev izgubljenega sina ali vsaj opazoval njen zvesti posnetek, je začuden opazil, da sta roki dobrega očeta, ki ju polaga na svojega zopet najdenega sina, precej različni. Ena je moška, delovna in zgarana, druga pa izraža žensko nežnost in materinsko milino. Razlagalci pravijo, da je veliki holandski umetnik hotel povedati, da je Bog hkrati pravični oče in dobra ter usmiljena mati. Kot veren protestant je Rembrandt dobro poznal svetopisemske zgodbe, poleg tega je bil povezan s takrat cvetočo amsterdamsko judovsko skupnostjo. Tako je s svojim slikarstvom želel vstopiti v svetlobo in milino samega Boga in njunih odsevov v človeški ljubezni.

Kristjani prehitro razumemo starozaveznega Boga kot Boga pravičnosti in šele njegovo novozavezno razodetje kot usmiljenje in ljubezen. Pa vendar se že v Drugi Mojzesovi knjigi Bog najprej razodene kot »Jahve, usmiljen in milostljiv Bog, prizanesljiv in velik v milosti in zvestobi, ki h...