Te besede smo slišali v julijskih mašnih berilih. Izraelci so sveto leto praznovali vsakih 50 let, ko so se Bogu zahvaljevali, da jih je osvobodil in da je še vedno z njimi. V tem letu so se vračali k svojim koreninam in obujali spomine na sveto preteklost. Pustili so ob strani delo za dobiček in premoženje in se posvetili obnovi svojega srca in duše.

Največji letošnji jubilej v naši domovini je 100. obletnica priključitve Prekmurja k matični domovini. Bila sem srečna, ko sem slišala, kako svečano bomo praznovali ta dogodek! A že prenos zahvalne maše po državni televiziji ni mogoč, kaj šele kaj drugega, na primer priznanje, da Prekmurje ne bi bilo slovensko brez katoliških duhovnikov. Zato si bolj kot vse želim, da bi praznovali v iskanju svetosti naših prednikov in z vrnitvijo k duhovnim vrednotam, ki so nas oblikovale, obdržale in zaznamovale.

Če hoče nekdo v Prekmurju uspeti, se mora zavedati, da ne bo našel ne zlata ne nafte in da se bo moral obrniti od zemlje...