Danes sem zgodaj vstala in šla skozi gozd. Zame je to sprostitev, vaja za telo in molitev obenem. Že navsezgodaj je gozd poln življenja, vse se prebuja. Tokrat je mojo pozornost pritegnila igra svetlobe na drevesih, obsijanih s prvimi jutranjimi žarki. Vsa so žarela v jutranjem soncu.

Sicer pa ni bilo nič posebnega. Drevesa tam že dolga leta neopažena rastejo. Mar se ne dogaja podobno tudi nam? Tudi mi večkrat preživljamo dneve »nevidno« – brez posebnosti. Še posebej mame, babice, tete, žene ... Dan za dnem ista opravila. Nenehno ponavljanje nečesa enostavnega in dolgočasnega. Kot da je naše življenje eno samo dolgočasje in praznina. Zdi se nam, da nas, našega dela in napora nihče ne opazi, nas ne pohvali in ne spoštuje. In res, ko se prepustimo takim mislim, se nas lahko kaj hitro polasti naveličanost, utrujenost, slaba volja, lahko pa tudi žalost in depresija.
Danes me je poigravanje svetlobe na deblih dreves spomnilo na Jezusove besede: »Vi ste luč sveta!« (Mt 5,14)...