Kar nekaj zadnjih poletij sem preživel v Nemčiji. Tudi zaradi vsaj praviloma nižjih julijskih temperatur dajem pri tem prednost obali Baltika ali Vzhodnega morja, kot mu pravijo Nemci. Tam se kljub obilnim medvojnim bombardiranjem še vidijo sledovi poznosrednjeveških časov. Takrat so ti kraji, o katerih se da dandanašnji prebrati, da je njihov standard nekje na ravni Slovenije, se pravi globoko pod nemškim povprečjem, sodili med najbogatejše dele Evrope. Častivredni meščani Rostocka, Stralsunda ali Greifswalda so znali tudi na zunaj pokazati, kako dobro jim gre. Postavili so si mogočne opečnate rotovže in še mogočnejše opečnate cerkve. Vsaka družina, ki je kaj dala nase, in seveda vsak ceh sta v te cerkve primaknila svoje oltarje. Zato je povprečna Božja hiša ob Baltiku na prehodu v usodepolno 16. stoletje štela svojih petdeset oltarjev in več.

Potem so se sinovi in hčere teh istih častivrednih meščanov nekega lepega dne v prvih desetletjih 16. stoletja skoraj vsi odločili,...