Nekaj besed, del nekega stavka brez polnega pomena, ki sem ga ujel iz pogovora naključnih mimoidočih med hojo po mestu, je v meni sprožilo val spominov na otroštvo in mladost. Kako nenavadno, da mi je za obuditev spomina na nekaj tako pomembnega zadostovala tako preprosta spodbuda!

Pomembnega, kajti gre za enega izmed glavnih smerokazov dolge vrste let mojega življenja: leta ob moji stari mami Julijani, ki so mi ostala v spominu.

Kdo ve, kolikokrat je moja babi izrekla besede: »Bog je Bog«?! Počasi so se mi v spomin drug za drugim vračali številni dogodki, pri katerih se je oglasila z njimi.

Ko so nekateri kar naprej premlevali o težavah, ki so jih doletele, zaskrbljeni, kako se bo končalo, jih je babica bodrila: »Bog je Bog!« S tem jim je želela povedati, da se bo na koncu vse dobro izšlo. Ali kadar je vse presenetilo, da se je nekaj, kar s...