Sanje so nekaj, kar se dogaja vsem. Sanjsko dogajanje ima že od babilonskih klinopisov pa vse do sodobne psihoanalize skrivnostni prizvok. Zahodna znanost je sicer sredi prejšnjega stoletja z metodo merjenja možganske aktivnosti s pomočjo električnih valov prišla do natančnih izsledkov, kdaj sanjamo, koliko časa med spanjem sanjamo in tudi, kako se »prastara govorica možganov«, kot sanje imenuje psihiater dr. Jože Magdič, oglaša v nezavednem stanju. Sanjamo v intervalih, v t. i. REM fazah, teh je na noč več in predstavljajo grobo rečeno nekako med petino in četrtino vsega spanja. Torej v svojem življenju cela leta preživimo v sanjskih avanturah, v svetovih z drugačnimi strukturami, kot jih ima svet budnosti.

Sanje imajo za nas življenjski pomen. »Kdor ne sanja, zboli,« pravi dr. Magdič. Že desetletja so znani eksperimenti na živalih (dokazano je, da sanjajo tudi živali): podgane, ki so jih zbudili na začetku vsake REM faze, so po nekaj tednih poginile. Podobno bi se zgodilo...