»Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo,« je nekoliko iztrgano iz konteksta rekel Jezus (Mt 6,6).

Moj Bog … nimam svoje sobe. Nikoli je nisem imel. Zrasel sem v sedemčlanski družini … no, osemčlanski, če prištejem še starega očeta. In stiskali smo se v – kaj pa vem, kako naj štejem – dveinpolsobnem stanovanju … morda trisobnem … kakorkoli, svoje sobe nisem imel in kadarkoli smo v osnovni šoli pisali spis z naslovom »moja soba«, sem uporabljal domišljijo, laži in želje. Molil pa sem.

Zdaj bivakiram v prav tako osemčlanski družini. V hiši. In kljub temu da je kar precej prostora, do svoje sobe še nisem prišel. Molim pa še. Pravzaprav: molimo skupaj, vsa družina.

Še najbližje svoji sobi sem bil v službi, v gledališču … kjer sem imel garderobo. Še to ne čisto zase, a sem bil v njej – vsaj ob popoldnevih – sam. In sem molil. Za kolega iz garderobe. Za kolege v gledališču. Za obe moji družini … prvo in drugo … za starega očeta … in za svojo sobo … Molil sem. I...