V isto globočino reke dvakrat se ne potopiš. To je že pred Goethejem povedal Heraklit, starogrški filozof, rojen davno pred Kristusom. Panta rei je njegov znani izrek.

Radi pomodrujemo, da ne vemo ne ure ne dneva in ta misel kipi iz našega krščanskega ozadja. V jedru te ne-vednosti tiči oni zadnji hip bežnega življenjčka. Saj kako dolgo pa krožimo v njem? Naša doba da je sedemdeset, osemdeset let, če smo zdravi …

Vse teče. Kaj zelo hudega se nam to ne zdi. A ko pomislimo, da nekaj odteka, nas že preplavi žalobnost. Ali pa nasprotje le-te. Saj mine vse. Celo najbridkejša bridkost s časom malce otopi; boli olajšano.

Prag bolečine ali kakor koli že označujemo tisto, kar nas do naše mere tare in nam jemlje voljo in pogum. Le kdo, ki se komaj še premika, ne pomisli, češ, koliko pa da je tam stopnic, kamor sem namenjen. V hoji prizadet človek kdaj ne premaga niti tri centimetre dvignjenega roba; treba mu je pomagati. Nekoga poznam, ki si je v svoji moderni hiši...