Nekoč proti koncu osnovne šole smo v sklopu dneva dejavnosti imeli delavnico o ne-vem-več-točno-čem-že. Vsebine se torej ne spomnim, spomnim pa se, da se je zaključila z vprašanjem voditeljice, koliko otrok nameravamo imeti. Ko sem prišel na vrsto, sem odgovoril: »Enega in pol.« S tem nisem hotel povedati, da se ne morem odločiti, ali bom imel enega ali dva otroka, pač pa sem s tem nesmiselnim odgovorom med vrsticami povedal, da je takšno zame tudi vprašanje. Nesmiselno. Kako naj fant pri npr. dvanajstih letih pove, koliko otrok bo imel?!

Če bi me danes vprašali, koliko otrok naj bi imela dobra krščanska družina, bi morda spet podal kak nesmiseln odgovor. Prepričan sem namreč, da smiseln in vedno pravilen odgovor ne obstaja. Izjemno spoštujem pogumne mame in očete s celo četico otrok, ravno tako pa cenim tiste, ki so se iz različnih razlogov odločili za manj otrok ali jim ti sploh niso dani. Konec koncev družino ustanovimo že ob sklenitvi zakramenta sv. zakona; že v uvodu v...