Z mladino kolesarimo po Prekmurju. Ko sem na čelu jaz, vozimo počasi, komentiramo polja, se pomenkujemo. Ko vodi kdo od mladih, divjamo. Kajti za mlade kolesariti pomeni prevoziti čim več kilometrov v enem dnevu, odkljukati čim več videnih vasi, na koncu sešteti pokurjene kalorije.

Hodim sam po gozdu. Nasproti priteče moški srednjih let, ne pozdravi, odvihra naprej. Oblečen je butično športno, na rokah ima kdove kakšne ure in merilce kdove kakšnih impulzov. Teče in si svoj tek sproti šteje, analizira, kvantificira. Kajti če teka med smrekami ne spravimo v matematični podatkovni jezik, je skoraj tako, kot da ga ni bilo.

Šele v počitniškem času zares vidiš, kako zdivjani smo ljudje. Logiko hitrosti, tekme, količine, porabe, hlastanja smo prenesli tudi v poletni čas, tudi v odmaknjene hribe in na obale voda. Za prave počitnice, torej za počitnice, v katerih ni stresne logike, je dandanašnji potrebna že neka modrost, včasih kar pogum.

Dunajski pastoralni teolo...