»Poslušaj glas Gospoda, svojega Boga« (5 Mz 30,10).

Glagol »poslušati« (šâma') ne opredeljuje zgolj človekovega čutnega, slušnega zaznavanja, temveč v svetopisemskem okviru zaznamuje odnos med človekom in Bogom. Božje ljudstvo naj bi poslušalo Božji glas (5 Mz 4,33), Gospod pa naj bi prisluhnil glasu prošenj ljudstva (5 Mz 1,45).

Prav drža poslušanja oz. poslušnosti, notranja umiritev ter motrenje pomenijo pogoj za razumevanje Božje besede in konkretne človeške situacije. Ta drža zaznamuje preroke, ki se jim »zgodi Božja beseda« (Jer 1,4), da jo zaužijejo kot hrano (Ezk 3,2–3) in postanejo njeni poslanci ljudstvu (Jer 2,4). Ljudstvo, ki naj bi prisluhnilo in vstopilo v odnos zaveze z Gospodom (5 Mz 6,3–4), ostaja slepo, gluho in zakrknjeno (Iz 6,8–10). Kljub temu pa Gospod ne obupa nad svojim ljudstvom. Človeka ne nagovarja več le posredno, temveč želi spregovoriti po Sinu (Heb 1,1–2), po Besedi, ki postavi šotorišče med ljudmi in postane človek (Jn 1,14). Prav zat...