Marko v začetku svojega evangelija pokaže Kristusa, ki po krstu izstopa iz Jordana. Voda Jordana je blatno zemeljsko rjava. In Kristus, ki izstopa iz te vode, je čudovita podoba Božjega Sina, ki je zares prevzel nase človeško naravo. Takšno, kot je. Ker je prevzel nase grehe sveta. Ker je, kot pravi pismo Hebrejcem, postal v vsem solidaren s človeškim rodom. Razen v grehu – Kristus ni grešil, ampak je greh prevzel nase.

Ko je Kristus izstopil iz vode, se je, kot dobesedno pravi grška beseda, raztrgalo nebo nad njim. Nebo se je odprlo in razdalja med njim in Očetom se je pokrila s spuščanjem Svetega Duha. Ko torej ni bilo več zastoja in nepremagljivega prepada do svetega Očetovega prebivališča, ko se je Sveti Duh razodel kot sijoča zapolnjenost oddaljenosti med Bogom Očetom in človekom v Kristusu, se je zaslišal glas iz nebeškega svetišča: »Ti si moj ljubljeni Sin, ti si razlog mojega veselja. Ti si moje veselje.« To pomeni, da odpade razlog za kakršnokoli metafiziko, kakršn...