Jurij Voncina je bil posvecen v stalnega diakona

»Nikoli nisem bil ministrant, v srednji šoli sem se oddaljil od župnije. Žena je bila zame rešitev. Vero je živela in me potegnila vanjo. Cerkveno sem se porocil, ker so se vsi, in prejel milost. Potem sva šla prvic peš na Sveto Goro,« se spominja Jurij Voncina iz Idrijskih Krnic zacetkov na poti osebne vere. »Zvil sem si nogo in bil jezen na ženo, Boga, Marijo …« Sledila so leta, ko nista mogla imeti otrok. Pri gradnji doma je bilo veckrat težko in ko je žena spet imela spontani splav, je jokal in se zacel kregati z Bogom: »Komu zidam ta spomenik? Ali sem res tako nicvreden?« Boga ni doživljal kot zaupnega prijatelja, ampak ga je videl kot sodnika, ki preži na njegove napake. »Težko se je bilo izrociti in prepustiti Bogu. Pa drugace ni šlo …«

Pet otrok je umrlo, po šestih letih zakona (1996) se je leta 2...