Zgodaj zjutraj, ko se šele dobro prebujam, me večkrat preplavijo misli na boleč dogodek. Včasih me prav presenetijo, saj sem prepričana, da sem jih že predelala, da je stvar za mano. Pa očitno ni tako.

Lahko jih potisnem nazaj v podzavest in pri tem upam, da sem s tem opravila, iz izkustva pa vem, da stvari ne delujejo tako enostavno. To jutro sem jih nekako »vzela v svoje roke, jih pogledala od blizu«, jih ozavestila, si priznala bolečino ob spominu na dogodek. Nisem je na silo odganjala. Vse to se je zgodilo v nekaj sekundah, še v postelji, ob prebujanju.

Ko sem sedla k Jezusovim nogam, sem mu to zaupala, si celo zapisala in ga prosila, naj On sam vstopi v to rano. Nič nisem čutila, nobene posledice, vendar sem bila mirna. Naredila sem pravo stvar. Čez dan, ob čisto vsakdanjih opravilih, pa me je nenadoma prešinila misel: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« V trenutku me je prevzelo veselje, prišlo je kot pravo odrešenje, kot svoboda, ki ti naenkrat razširi sr...