Romanje je pot. Vsako leto se nanjo odpravijo tudi številni mladi, ki želijo ob koncu šolskega leta darovati noč in mlade moči v zahvalo in priprošnjo nebeški Materi. Pot, prepletena z mnogimi koraki, prinese tudi kakšen boleč žulj, klecavo koleno, pekoč podplat. A koraki, ki jih stopamo drug ob drugem, prinašajo še mnogo več. Kar nekaj ur dragocenih pogovorov, ki zbližajo srca, tiho sklepanje rok v molitvi in skupni rožni venec nekje med Kranjem in Naklim. Veselo prepevanje in zrenje v lepoto zvezdnatega neba. In hvaležnost za dragocene ljudi, ki stopajo z nami.

Romanje se vsako leto začne z blagoslovom v šentviški cerkvi, sredi poti in noči se romarji zopet odpočijejo ob slavljenju Najsvetejšega v Kranju, pot pa se sklene z jutranjo sveto mašo pri Mariji Pomagaj. Pri letošnji je škof Šuštar spomnil, da je romanje način molitve s celim bitjem, znamenje zaupanja...