Ko nas prizadene bolezen, prizadetost ali kakšna druga nesreča, nam je vedno težko. Na to človek ne more biti nikoli dovolj pri­pravljen, tudi če vseskozi dopušča možnost, da se tudi njemu lahko kaj zgodi. Ko srečujem ljudi v različnih starostih, se mi zdi, da še prav težko sprejemajo kaj takega stari ljudje, ki so bili doslej, do pozne starosti, vedno v redu in se jim ni bilo treba nikoli ukvarjati s kakršnokoli boleznijo ali prizadetostjo. Saj so tako zdravo in zadovoljno živeli. Skoraj nihče ne reče, da je hvaležen za mnoga leta zdravega življenja in da se zdaj res ne more pritoževati, če se tudi njemu kaj zgodi. Kot da je čisto samoumevno, da bo do smrti, ki naj bi prišla seveda čim pozneje, ostalo tako.

K sreči pa nekateri ljudje vendarle gledajo na življenje drugače. Gospa pri osemdesetih letih je z življenjem zadovoljna in zato tudi živi laže kot mnogi drugi. Pred nekaj leti ji je umrl mož, s katerim je bila vse življenje zelo povezana. Kmalu po poroki je izgubila dv...