Je prav, da v mesecu mašniških posvečenj o liku in dela slovenskega duhovnika modruje človek, za katerega je bila dovolj velika ovira na poti do oltarja že fižolova juha s preveliko dozo majarona? Bržkone ne. Pa si bom vseeno dovolil nadaljevati.

Ne vem več natanko, kdaj sem prvič srečal kakšnega duhovnika v živo. Nemara je bilo to ob krstu mlajšega brata, morda že prej, ko so obnavljali kapelo sredi naše vaši in je eden od mojih sošolcev iz vrtca na sprehodu med delavci prepoznal našega župnika. Ko sem začel nekako desetleten redno zahajati v cerkev, so me podobe duhovnikov povsem prevzele. Nočem se sicer preveč spraševati, ali so se me bolj dotaknila njihova pisana oblačila v povezavi z liturgičnim mojstrstvom, v katerem sem tedaj gledal najvišjo obliko umetnosti, in z bolj ali manj ubranim petjem hvalospeva ali pa sem se vendarle zmogel osredotočiti na vsebino njihovega oznanjevanja. Kakor koli, kar dolgo so trajali moji »medeni tedni« s slovenskim duhovnikom. Še dodaten...