Čisto na začetku moje igralske poti, pred več kot dvajsetimi leti, smo na oder postavljali Eliotov »Umor v katedrali«. Drama govori o življenju in – kot je iz naslova jasno – smrti svetniškega škofa Tomaža Becketa. Igral sem enega od štirih vitezov, ki smo škofa na kraljev ukaz in po režiserjevi zamisli umorili na oltarju stolnice, pred tem pa smo ga med norčevanjem še obmetavali s hostijami. Hostije seveda niso bile posvečene. Rekviziter jih je, ne spominjam se več kje, nabavil večjo količino, in v papirnatih škrnicljih so ležale v zaodrju na mizi med ostalimi rekviziti. Med vajami se, požrešen, kot sem, nisem mogel zadržati in sem si privoščil pest hostij, kot čips, kadar sem le šel mimo. Do danes ne morem pozabiti groze v očeh kolegov, ko so me gledali med zobanjem in me spraševali: »Pa se to sme?!«

Nobenega zadržka niso imeli, ko so se na odru obmetavali s hostijami, jih drobili, hodili po njih in jih teptali …, a že sama misel, da bi jih zaužili, jih je spravila v groz...