»Saj sploh ničesar več ni mogoče povedati. Vsebina, argumenti – to nikogar ne zanima, karkoli rečeš. Govoriti smeš samo, kar je vnaprej določeno, pravzprav smeš samo pritrjevati in potrjevati, kar je vnaprej lansirano, sicer te izklopijo. Ali pa diskreditirajo, kar je pač bolj učinkovito.« Takšne žalostne misli je pred kratkim v pogovoru nizal prijatelj, eden zelo redkih še živečih primerkov tiste vrste ljudi, ki jim rečem intelektualci: torej ljudi, ki niso zapadli akademskemu pragmatizmu in smešno domišljavemu kvantificiranju pameti v obliki znanstvenih točk in ki si ne kupujejo sumljive intelektualne slave s poniglavim medijskim servisiranjem svojih političnih in ideoloških botrov. »Zato preprosto ne dajem več javnih komentarjev, ker niso razumljeni ali pa so zlorabljeni. Ne morem več. Tu ne vidim smisla.«

Zavezan jezik intelektualcev je za kulturo, slovensko in evropsko, katastrofa. Dvojna katastrofa je, če se tega ne zavedajo, in trojna katastrofa, če si jezik zavezuje...