Na prvo junijsko soboto sem se skupaj z najmlajšim sinom odpravil v svoj rojstni kraj, da se poslovim od človeka, ki mi je v življenju veliko pomenil. Uro pred začetkom maše je bila cerkev že precej polna. Približal sem se krsti in pokropil pokojnega. Vejico z blagoslovljeno vodo sem nato dal sinu in mu pokazal obraz v krsti: »Vidiš, to je bil 'moj' župnik. Imel nas je zelo rad.« Sedla sva v klop in se pridružila moli­tvi. Pred nama so ob krsti sedeli duhovniki in si podajali desetko rožnega venca. Pogled na mrtvo telo in odmev molitve po cerkvi sta mi prebudila spomine na trenutke, ki smo jih preživeli skupaj, nato pa se mi je misel ustavila pri duhovnikih, ki so še naprej prihajali in polnili prednje klopi. Vsak obraz je drugačen. V vsakem vidim – večino poznam – poseben karakter, vsak nosi svojo zgodbo. Gube na obrazu mi izrisujejo veselje in bolečine, lepote in skrbi, neomajno vero in tudi notranje stiske. Sprašujem se, kaj vse so že dali skozi v svojem življenju; večina jih je...