ANA PAVEC

Ko se končuje šolsko leto, smo tako otroci kot starši in učitelji vedno bolj utrujeni in večkrat slišim: »Samo da bo enkrat konec.« Letos sem ta (tudi) moj vzklik vzela pod drobnogled.

Da, potrebni so predaha, res se napori stopnjujejo do konca, res je na trenutke mukotrpno usklajevati vse obveznosti, ki se nakopičijo v maju in juniju, in tudi meni ni všeč, da moram »stisniti zobe« in »zdržati«.

A nekaj misli me je zadržalo, da bi še naprej tarnala in se pridružila vsesplošnemu hrepenenju po počitnicah, medtem ko še nismo dokončali vsega zadanega.

Prva taka je, da je delo privilegij. Ni samoumevno, da imamo možnost šolanja, službe, izobraževalnih in drugih dejavnosti. Zadel me je prizor v filmu Poslednje darilo, ko dedek svojemu razvajenemu vnuku v oporoki zapusti zajetno dediščino, vendar mora pred tem opraviti nekaj nalog. Prva darilna naloga je, da lahko dela na ranču. Pri dvajsetih je prvič izkusil, kaj pomeni nekaj delati zar...