Najzgodnejši spomini Mije Zajec izza Bežigrada v Ljubljani segajo v obdobje, ko je kot triletna punčka sedela v maminem naročju pri popoldanskem bogoslužju, kjer je bilo izpostavljeno Najsvetejše. »Takrat so bila to moja nebesa. Ko sem bila malo večja, pa sem mežnarici zelo rada pomagala pospravljati cerkev in z velikim veseljem brisala prah okoli tabernaklja, saj sem tako smela biti tam, kjer je prebival Gospod.« Leta 1984 je na župnikov predlog z občutkom velike nevrednosti sprejela poslanstvo delivke obhajila. »Sem še iz časov, ko je bil tabernakelj od cerkvene ladje ločen z obhajilno mizo, ko se ni smelo hoditi blizu oltarja, zato mi je bilo nekaj neverjetnega, da bom lahko prinašala Jezusa.« Čeprav se je prvič, ko je delila obhajilo, tresla od strahu in vznemirjenja, se je strah kmalu razblinil, ko je začela nositi obhajilo starejšemu gospodu, ki ga je z velikim hrepenenjem pričakoval in prejemal. Doživlja veliko obdarjenost, da sme bolnim ali starejšim nositi živega Jezusa. »N...