To govori Božja modrost: »Gospod me je imel v začetku svojih poti« (Prg 8,22).

Kralj Salomon že v mladosti prosi za poslušno srce, da bi znal vladati svojemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim (1 Kr 3,9). Božja modrost pravi: »Poslala bom k njim preroke in apostole. Nekatere izmed njih bodo umorili in preganjali« (Lk 11,49). Ker torej Božja modrost, ki se je razodela že ob stvarjenju (1 Kor 1,21), ni bila spoznana, je Bog sklenil svet odrešiti prek norosti križa (1 Kor 1,18.20.23.25). V Jezusu Kristusu se je namreč razodela vsa modrost (Mt 11,19; Lk 7,35; Rim 11,33; 1 Kor 1,30; Ef 3,10; Kol 2,3; Apd 7,12) ter za vedno mogočne vrgla s prestolov in povišala nizke (Lk 1,52). Ošaben človek namreč misli, da je modrost njegov rezultat, ponižen pa ve, da je modrost (gr. sofía) karizma Duha (prim. 1 Kor 12,8), nujna za razločevanje (Kol 1,28; 3,16), dana Štefanu (Apd 6,10) in drugim pričevalcem ter obljubljena kot pomoč v preganjanju (Lk 21,15; Apd 13,18; Mt...