Ko so bili otroci še manjši, sem včasih mislil, da bom izgubil glavo. Največ energije mi je pobralo, kadar sem hotel otroku pomagati, pa tega ni sprejel. In ker pomoči ni hotel sprejeti, se je potem drl na vse grlo. Otrok je bil na primer lačen in zaradi tega seveda siten. Pa mu prinesem na mizo krožnik s slastno hrano. Namesto da bi se spravil jest, hrano zavrača in trmari naprej. Ker mu hočem dobro, mu prigovarjam in ga vabim za mizo, a brez učinka. Kot da bi hotel ostati lačen, da lahko nadaljuje s svojim početjem, pa čeprav sebi v škodo. In tako ostaja lačen še naprej.

Podobna zgodba se je včasih zgodila zvečer pred spanjem. Otroka hočeš uspavati, a se ne pusti. Ker je utrujen, se zvija in dere. Prav zaradi tega ne more zaspati. Ali pa je kdaj bolan in mu hočeš dati zdravilo, pa ga zavrača. Kdor ima otroka, ve, kako te to izčrpa in koliko energije je včasih potrebno, da pogoltne pol žličke zdravila.

Razmišljal sem, zakaj se otroci tako upirajo, ko jim vendar ho...