Gospod je rekel: »Glej, eno ljudstvo so in vsi imajo en jezik.« (1 Mz 11,6)

Izraz »jezik«, v hebrejskem izvirniku śāfâ, pomeni tako »ustnice« in »jezik« pa tudi »govorjene jezike«, kar je razvidno iz grških besed heilos (ustnice, ustje), glôssa (jezik, dialekt). Jezik, mišljen bodisi kot občutljiv človeški organ ali kot abstraktni pojem sporazumevanja, človeku omogoči, da izstopi iz sebe, se izrazi in vstopi v komunikacijo s svetom. Vse do zgodbe o babilonskem stolpu se zdi, da je človeštvo govorilo en sam jezik, vendar pozaba Boga in osredotočenje zgolj na samega sebe prinese zmedo in zmešnjavo jezikov (1 Mz 11,9). Jezik postaja vedno bolj znamenje negativnega: »ustje« morja in voda (2 Mz 14,30) in »jezik« napuha ter greha (Sir 19,16; Jak 3,1–12), čeprav je to izraz modrosti ali nespameti človeka (Prd 10,12). Ravno binkoštni praznik z darom Svetega Duha prvotni zmešnjavi daje urejenost, da vsak v svojem jeziku razume oznanilo mogočnih Božjih del (Apd 2...