Nisem marala garderobe z raznolikimi čevlji. Čevlji razbitega spomina. Čevlji boječega upanja. Čevlji nezvestobe. Čevlji, preveč ponošeni, da bi z njimi lahko odšla na poroko. Čevlji s polomljeno peto. Odprti čevlji, zaprti čevlji, stari čevlji, čevlji brez kopita, čevlji iz mode. Čevlji vseh vrst ... Zakaj bi sploh hodila v garderobo?

Smrdeča soba.

....

V garderobi s čevlji pa ni bilo le zaprašenih polic razbrazdanega srca. Tam, na tleh, je v kotu poleg vrat ležala majhna emajlirana posoda z vodo?!

Spomnila sem se! Poznana mi je bila!?

Iz te posode mi je Jezus umil noge zaprašenosti. Iz mojih čev­ljev je odstranil vse madeže, da bi me sezul v novo dostojanstvo lepotice. On, s katerim sem želela kupiti prave čevlje, da bi lahko hodila, govorila in se ga dotaknila, ne pa hodila ‘svoj solo’, je prišel z majh...