Novomeški kanonik Matija Kastelec je v uvodu v svoje delo Bratovske bukvice s. Roženkranca (1678) zapisal: »Če bo pazljivi bralec v tem malem delu našel napako, naj odpusti ali moji nevednosti ali tiskarju ali kranjskemu jeziku, ki nima slovnice.« Takšna uvodna »opravičila« so bila v tistem času sicer že skorajda vprašanje bontona, pa vendar njegovo opravičilo dobro ponazarja temeljno zadrego slovenskih piscev v 17. in v prvi polovici 18. stoletja.

Razlike med knjižnim in govorjenim jezikom

Na eni strani so imeli pisci pred sabo kot zgled besedilo Dalmatinove Biblije in po njej prirejenih katoliških lekcionarjev (zbirk nedeljskih evangelijev in beril), ki so vzdrževali jezikovno normo (torej ideal knjižnega jezika) iz 16. stoletja. Po drugi strani pa se je ravno v tem času govorjeni jezik močno razvijal, členil in polagoma oddaljeval od govorj...