Kolumna
VILMA SITER
društvo Družina in Življenje

Pred nedavnim sem šla mimo osnovne šole proti domu. Opazila sem, da je čez visoko ograjo igrišča na cesto proti meni zletela žoga. Najprej sem upala, da jo bom zlahka ujela in jo vrgla nazaj, pa se je v tistem trenutku mimo pripeljal avtobus in žoga se je odkotalila po klancu. Pomislila sem: »Kaj me brigajo ti otroci, saj niso moji. Se bodo že znašli.« Ko pa sem se ozrla proti ograji, sem videla fante, ki so žalostno gledali za žogo. V meni pa boj: »A zdaj naj pa jaz tečem za žogo? Jaz, babica, ki že dolgo sploh nisem tekla in sem vesela, da sploh lahko hodim?« In drugi glas: »Če ti ne boš tekla, ne bo nihče.« In sem stekla za žogo, jo dohitela, pobrala in vesela nesla fantom, ki so še vedno stali 'nalimani' na ograjo in zdaj že veseli opazovali dogajanje. Imela sem ravno dovolj časa za razmislek: »Ne morem jim samo vrniti žoge. Moram jim podariti še nekaj, kar bodo nesli s seboj v življenje.«

Tako...